Tisto noč, ko sva šla,
dvignila si me z dna do neba,
dala moč, ki jo da
nekdo, ki te upošteva, rad ima.

Je to malo ali vse,
a zahtevamo preveč ali pač ne?

Tudi čez tisoč let tu bom stal,
sonce bo moje srce,
ena od tisoč zvezd mi bo prav,
nosil bom njeno ime!

Rad bi pel in zvenel,
rad bi ostal, času vzel
tisto moč edinega
gospodarja in pravičnika.

Knjigo, sina in drevo
sem mu dal,
zdaj pa hoče še telo
in dušo.

Tudi čez tisoč let, tu bom stal,
sonce bo moje srce,
ena od tisoč zvezd mi bo prav ,
nosil bom njeno ime!

In že jutri spet bo to,
kar že včeraj je bilo.
In že jutri spet bo to,
kar nam včeraj je bilo.

Tudi čez tisoč let tu bom stal,
sonce bo moje srce,
ena od tisoč zvezd mi bo prav,
nosil bom njeno ime!