Prvi žarek že dviga se iz sna
        glej, nad vodo je svetloba vzšla!
                  Ko poslednjemu v temi poidejo moči,
     novih stotero se sonca veseli.

           Nekega jutra, ko se zdani
        in se glave ohladijo,
              vsak odide svojo pot.
              Nekega jutra, ko se zdani
                 in se solze posušijo,
          nekega jutra, ko se zdani.

                        
Tam pri peči stari, kot včasih tiste dni
          s klobuki na omari in toplimi dlanmi,
                              spomnimo se pesmi stare, ki je bila še od vseh,
             glasneje od viharjev se slišal bo naš smeh.

           Nekega jutra, ko se zdani
        in se glave ohladijo,
              vsak odide svojo pot.
              Nekega jutra, ko se zdani
                 in se solze posušijo,
          nekega jutra, ko se zdani.

             
           Nekega jutra, ko se zdani
        in se glave ohladijo,
              vsak odide svojo pot.
              Nekega jutra, ko se zdani
                 in se solze posušijo,
          nekega jutra, ko se zdani.